Sivo in deževno jutro je obarval zvok, ki je prihajal iz inštrumentov Godbe ljubljanskih veteranov. Prijetna glasba se je širila med dežnimi kapljicami in otroke vabila k plesu in petju. Ko so glasbeniki že dodobra ogreli naša srca, pa je ubrano melodijo kar naenkrat zmotilo neuglašeno udarjanje po činelah. Z začudenim pogledom je dirigent zmajeval z glavo in se spraševal, kaj se pravzaprav dogaja, in vajo prekinil. Tedaj pa se je pojavil on. Prijetne oranžne barve, modrih oči in okrašen s cofki nam je povedal, da je Brosino, in prosil godbo, da nadaljuje z igranjem. Pozdravljal je otroke, a ko je glasba utihnila nam je pomahal rekoč, da odhaja. »Grem tam, tam, tam,« je ponavljal … Joj, pa toliko vprašanj imamo zanj … Le kdo ve, ali se še vrne.
